THE Ugg Boots

tile šolenci so mi bili sprva obupno grdi, potem pa sem napravila usodno napako in jih nataknila na eno izmed svojih prelestnih nožic. ta vonj in ta mehkoba! ok, šalo na stran, res so ultraudobni, od njihovega nakupa me loči le cena :)

diskretni namigi, česa NE početi na avtobusu:

- jesti sendviča s poli salamo. ja, saj je dober, ampak ne na zatohlem in rukajočem avtobusu.

- z mobilnim telefonom na ves glas predvajati cece itd. in tukaj še ne morem dodati, da je sicer ta muzika meni všečna :D (no, šalo na stran, gre za posiljevanje ljudi z bilokatero glasbo.)

- če si stara mamca vzdihovati in jadikovati (po možnosti o nevzgojeni mladini) pred 3. stolom na desni strani, na katerem sedi neka mladež, ko pa je nekaj metrov stran posajen še vsaj en prosti stol.

- če si mladež zadesti 2 sedeža s tem, da na enega posadič velecenjeno zadnjico, na drugega pa njeno veličanstvo: torbo. relvica je že tako zgulena, da ji nekaj minut na tleh gotovo ne bo škodilo.

- če si stara mamca zašprintat na avtobus, da boš ja prva, potem pa se celo večnost motovilit okoli šoferja, ker pravzaprav težko hodiš pa še urbane ne najdeš. drastično zmanjša pretočnost avtobusa.

- če si mladež svinjati preostalih stolov s svojimi pozerskimi in umazanimi supergami. enkrat bi morala takemu vezalke na supergah skupaj zavezat :)

- najbolj pa odsvetujem sedenje za sedežih pri prehodu in nonšalantno buljenje čez okno, ko se avtobus napolni kot pločevinka s sardelami. da se ja ne bo kdo usedel zraven.

blazno pomembno opažanje

jesen se nadaljuje s prvim pečenim kostanjem letos in ko že n-tič poslušam you're so vain (naslov pesmi popolnoma naključen :)) me prešine, da se še nisem dovolj považila, da nimam več izpitov! takšnih čisto faksovskih, seveda, življenjskih bo takoalitako najbrž še mnogo. /jazst zavzdihne...

včeraj sem začutila jesen.

pa ne le zaradi naglega padca temperatur in ljudi, oblečenih v tople jakne. nek poseben vonj je v zraku. in pomislila sem, kako je pravzaprav vse lepo načrtovano: veselila sem se poletja, rada imam poletje. ampak temperature nad 30° so prijetne (vsaj v mestu) le toliko časa. in tako se mi ni težko posloviti. veselim se pisanega listja in kostanja, kuhanega vina, nestrpno pričakujem prvi sneg in kljub nekajletnemu razočaranju si še vedo potihem želim sneg prav na božič. ja, mati narava zna.

just don't.

ne mi govorit, kaj naj čutim. ne mi govorit, kaj naj mislim. ne mi govorit kaj naj bom. ne mi govorit, kaj naj delam. in kaj je prav in kaj brez veze.

sem nervozna, tečna, živčna. in žalostna. in nepotrpežljiva. in vsega imam že zdavnaj vrh glave.

rabim dopust.

potem bom spet nazaj v svojem normalnem stanju. obljubim. samo mir mi dajte, da še teh nekaj dni izcimim iz sebe zadnjo kapljico.

rabim dopust.

in dublin's fair city...

where the girls (khm, boys :)) are so pretty...
in se pije najboljši guinness...
in so ulice preplavljene z ljudmi rdečkastih las, pegic in navihanih pogledov...
in nihče ne upošteva semaforjev, pa kljub temu ni kaosa...
in se domačini ob prvih znakih sonca oblečejo kot bi bili v tropih, čeprav zunaj brije mrzel veter...
in se da vsak večer v področju temple bar poplesavati ob tradicionalni irski glasbi...
in imajo hiše raznobarvna vrata, da pijani možje ponoči lažje najdejo dom...
in je bilo lepo...

david carradine

i am caine. i will help you. no more. RIP.