- pravljična podolgovata vasica skrita med hribi
- jesti sendviča s poli salamo. ja, saj je dober, ampak ne na zatohlem in rukajočem avtobusu.jesen se nadaljuje s prvim pečenim kostanjem letos in ko že n-tič poslušam you're so vain (naslov pesmi popolnoma naključen :)) me prešine, da se še nisem dovolj považila, da nimam več izpitov! takšnih čisto faksovskih, seveda, življenjskih bo takoalitako najbrž še mnogo. /jazst zavzdihne...
pa ne le zaradi naglega padca temperatur in ljudi, oblečenih v tople jakne. nek poseben vonj je v zraku. in pomislila sem, kako je pravzaprav vse lepo načrtovano: veselila sem se poletja, rada imam poletje. ampak temperature nad 30° so prijetne (vsaj v mestu) le toliko časa. in tako se mi ni težko posloviti. veselim se pisanega listja in kostanja, kuhanega vina, nestrpno pričakujem prvi sneg in kljub nekajletnemu razočaranju si še vedo potihem želim sneg prav na božič. ja, mati narava zna.
ne mi govorit, kaj naj čutim. ne mi govorit, kaj naj mislim. ne mi govorit kaj naj bom. ne mi govorit, kaj naj delam. in kaj je prav in kaj brez veze.
where the girls (khm, boys :)) are so pretty...
ker že dolgo ni bilo. in ker sem po drugi strani prejšnjo nedeljo to jedla za kosilo. in je bilo tako dobro, da sem se komaj premaknila par 100 m domov. torej:
odkar se je tom cruise pokatieholmesav in v prostem času začel jesti posteljice, mi kot osebnost ni več ravno simpatičen. ampak dajte mi njegove (predvsem starejše) filme, pa sem kot otrok, ki je ugotovil, da je prenehalo deževati in se gre lahko nazaj ven igrat. cocktail, days of thunder, rain man, interview with the vampire, jerry maguire, top gun... i want some more! in ja, priznam, da me je za tale zapis navdahnil the firm včeraj, ki mi ni pustil it spat pred drugo uro :)
spanje, ki se zavleče v pozno dopoldne. 
v enem majhnem trenutku iz danes na jutri naj bi se zopet postarala. pa se bom tudi kaj spametovala? bodimo realni: najbrž ne (sploh pa je težko postati pametnejši, če si že ob rojstvu pojedel vso pamet sveta :)). 
bil je lep sončen dan. žarki so jo premamili na prvo letošnjo zunanjo rekreacijo. za začetek je tekaške ambicije postavila na stran in se odločila za rolerje. ugotovitve? čeprav je zunaj pomladni sonček, so temperature še vedno zimske. povzročajo predvsem obilno čiščenje nosu, solzenje očk in boleča ušesa. naj torej pojasnim: če je kdo ugledal dečvo na rolerjih, ki je izgledala, kot da je sredi najhujšega joka zaradi življenjske katastrofe, nič bat! to je bila le moja malenkost, ki se je naučila, da prva lastovka še ne prinese pomladi in se ji še nekaj časa ni treba počutit krivo, če se ne gre ven rekreirat :P
smešno je, ko po enem tednu sneženja, hlada, zimske opreme in kurjave na poti domov čez primorsko zavohaš pomlad. razveseliš se je kot mali otrok, čeprav (domnevno) odrasel glas v tebi govori, da je januarja še prezgodaj za kaj takega. nehaj pričakovati, ker boš razočaran. in ko se voziš vedno bližje doma ugotoviš, da je imel glas prav.
nekako imam občutek, da ljudje več (in lažje?) pišej(m)o o slabih stvareh, o tem, kako s(m)o ga nasrkali (objave o tem, kako radi imaj(m)o naše ljubote in dragote so seveda izvzete :)). zato so tokrat na vrsti zahvale. pa ne tiste klasične "hvalamamikersimikupilarafaellote", ampak bolj take, ki kažejo, da znaj(m)o biti tudi do neznancev prijazni. 
