zimske radosti

smešno je, ko po enem tednu sneženja, hlada, zimske opreme in kurjave na poti domov čez primorsko zavohaš pomlad. razveseliš se je kot mali otrok, čeprav (domnevno) odrasel glas v tebi govori, da je januarja še prezgodaj za kaj takega. nehaj pričakovati, ker boš razočaran. in ko se voziš vedno bližje doma ugotoviš, da je imel glas prav.
pa ne me narobe razumet: 1 teden smučarskega dopusta se blazno prileže. nikjer ne delajo boljših vročih čokolad kot ravno na smučiščih. in super se je spustiti s hriba in s polno silo drveti, skoraj leteti. če pa si pri vsem tem še zaljubljen v svoje najlepšejše smuči in te ponoči nekdo stiska, je paket popoln.
aaaampak: sedaj sem se naužila zimskih radosti in hočem pomlad! zato grem za en teden še malo na primorsko čez mejo. in če že ne bo vroče in sončno, bo vsaj topleje. pa za trenutek preskočimo dejstvo, da grem tja takoalitako delat :)

hvala

nekako imam občutek, da ljudje več (in lažje?) pišej(m)o o slabih stvareh, o tem, kako s(m)o ga nasrkali (objave o tem, kako radi imaj(m)o naše ljubote in dragote so seveda izvzete :)). zato so tokrat na vrsti zahvale. pa ne tiste klasične "hvalamamikersimikupilarafaellote", ampak bolj take, ki kažejo, da znaj(m)o biti tudi do neznancev prijazni.

torej:
- hvala avtobusnemu šoferju, ki počaka, ko ga lovim
- hvala teti na mobitelu, ki pokliče vse ljubljanske podružnice, če imajo nokio 5220 v zeleni barvi (žal je ni bilo, ampak namen šteje)

- hvala gospej pred mano v vrsti na blagajni, ki me spusti, ko vidi, da imam le sir in čokolado

- hvala vsem tistim snowbordarjem, ki se ne razmontirajo ravno kjerkoli na smučišču

- hvala neznanemu vozniku, ki dejansko ustavi, ko želim čez cesto, a lahko le nemočno stojim na pločniku (ok, patetičnost te alineje si skoraj zasluži oskarja :))

- hvala gospodični, ki mi sama ponudi robček, ko vidi, da je na wc-ju zmanjkalo papirja.