če me kličete in vas ne poznam, se prosim predstavite p-o-č-a-s-i. blazno zoprn je namreč občutek, ko se nekaj zmeniš, pa pravzaprav ne veš, s kom. in še bolj zoprn ta, ko prosiš osebo, če se ponovno predstavi, ta pa to naredi s tonom "kakosibilapovršnasplohmenisiposlušala". hvala!četrtek, 7. avgust 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
7 komentarjev:
če si smem kar pri tebi sposoditi besede ... jaaa! tudi jaz prosim isto!
ker je blazno tečno, ko te kdo pokliče (se ti predstavi kot bi imel v ustih najmanj tono in pol) in u izi nadaljuje pogovor. jaz pa nimam pojma s kom se pogovarjam. :S
Zadrega prve vrste. Zato jaz ne maram pogovorov po telefonu, ker lahko pride z ljudmi, ki jih še ne poznaš dobro, do pravih nesporazumov kdo je kdo, kaj hoče ipd.
O, sovražm to! Jaz sem za maile :)
me veseli, da nisem edina s takimi izkušnjami. oz. mogoče bi mogla napisat, da je to žsalostno, ker to pomeni, da je veliko ljudi, ki svoje ime zžlobudrajo :D
In potem ti postane prav bedno težit z vprašanji kdo pravzaprav je... Sama vedno počakam, če že kličem nekoga, da izvem, če je tisti na drugi strani linije, dojel kdo sem:).
Kakor je glista rekla - maili tudi meni veliko bolj odgovarjajo:).
hahaha :)
js ponavad rečem sam...aja koga pa želite? in če reče, sej sm povedal da hočem tega pa tega...
in če spet ne razumem, rečem kr da ga ni doma :) pa čeprav sm to js :P
Meni gre to tudi izredno na živce. Še posebej pa, ko kdo kliče koga od mojih domačih na stacionaren telefon in se sploh ne predstavi, potem pa rivam telefon v roke in me vsi samo jezno gledajo, ker nevem povedati kdo kliče. Grrr ...
Objavite komentar