petek, 1. februar 2008

kaj pa če...

takole objet prileten parček je danes šel pred nama po stopnicah na železniški postaji.

6 komentarjev:

nefertit pravi ...

Ja meni je tudi kar toplo pri duši, če videm kakšen tak par. Upam, da bom tudi sama to doživela.

Laura pravi ...

iiii, now if that ain't sweet...potem pa res ne vem kaj je?!
Če pa v takšni pozni starosti ohranjaš ljubezen v svojem srcu, in si ljubeč...than you really know what love is...amazing! :)

MIGRENA pravi ...

Jaaaa men je to tut ful lepo - se čist raznežim pa, če mam mojga slučajno zraven ga obvezno butnem ke med rebra pa vprašam "a bova midva tut taka čez x let?"

Hehe:P

Nikolina pravi ...

Jst ve, da mi2 z mojim bova :)

KaTkA pravi ...

Temu se reče ljubezen no matter what :) ...
res se ne bi rada sama postarala, zato mi je pa ob takih prizorih vedno lepo, ker vidim d to še obstaja :)

Unknown pravi ...

joj, to je tok lepo. to je tist, k si vesel in jim privoščiš. k veš da so mogl skupi velik pretrpet in so še vedno skupi. in si sam potiho ponosen na takšne ljudi. kot sem js na svoje stare starše. in starše. še vedno zaljubljeni. kako so lahko srečni. in jaz.
mah, to je res lepo.