back in black

tako, krajši izobraževalni obisk švice je za mano. priznam, da še nisem bila tako živčna ob odhodu. poplava letalskih nesreč človeka pač ne more pustiti popolnoma hladnega. pa je bil na koncu let šolski in sledeči vlak do sekunde točen. tematika je bila zanimiva, čeprav mi ne bi škodil predhodni kratki tečaj o poslovnem svetu, ljudje super, z nastanitvijo in hrano pa so nas prav nesramno razvajali. škoda, ker je bilo vsega konec ko sem se ravno dobro navadila, ampak hej: bojda je zabavo treba zapustiti na vrhuncu :) sedaj pa me čaka delovni (v bistvu kar z velkim D) september, ki se bo najbrž nadaljeval v oktober, tako da grem brskat za res učinkovitimi kavami :)

ultra

sem imela ultrašoping dan: kupila sem si ultraluštno jopco, ultrasvetlečo umazano roza boršo in ultraširoke kavbojke. za povrh pa sem jih še poplahnila z ultradobrim smoothiejem :)

malo nostalgije

včeraj sem strokovno ugotovila, da že dolgo nisem pekla, pa sem zavihala rokave in se spravila v kuhinjo. očitno me je dajala nostalgija, kajti odločila sem se za rižev narastek. ko sem bila majhna (ok, manjša, 167, 5 ni ravno neka višina :)), sem to dostikrat jedla v vrtcu ali šoli. med puberteto (ki, roko na srce, očitno tudi še ni povsem za mano :)), sem ga hodila jest v en lokaček, po imenu nostalgija (kako pomenljivo, a ne :)). potem pa je vse skupaj zamrlo in stopilo v pozabo. do včeraj.


recept gre nekako takole:
zavremo 1 l rahlo osoljenega mleka in notri vsujemo 200g riža, predhodno opranega z vročo vodo. kuhamo ga na malem ognju okoli 20 min z občasnim mešanjem in nato ohladimo. not naribamo lupinico 1 limone, dodamo še 1 vanili sladkor in okoli 50g surovega masla.
med hlajenjem pipravimo jajca: ločimo rumenjake in beljake 4 jajc. rumenjake zmiksamo s 4 žlicami sladkorja. not vmešamo ohlajen riž z dodatki. lahko dodamo še malo pecilnega praška ter razno sadje, od rozin do jabolk.
rumenjake zmiksamo v sneg in jim dodamo 4 žlice sladkorja v prahu. to primešamo preostali masi in takoj vlijemo v namaščen in pomokan (ali podrobtinčen) pekač. pečemo okoli 30 min na 180°C.
postrežemo ga posutega s sladkorjem v prahu in prelitega z malinovcem (z marmelado enostavno ni pravi).



p.s.: a ni čudno, koliko ljudi ne mara rozin v sladicah?!?
p.s.s.: slika je zgolj simbolična :)

zadeva: prošnja

če me kličete in vas ne poznam, se prosim predstavite p-o-č-a-s-i. blazno zoprn je namreč občutek, ko se nekaj zmeniš, pa pravzaprav ne veš, s kom. in še bolj zoprn ta, ko prosiš osebo, če se ponovno predstavi, ta pa to naredi s tonom "kakosibilapovršnasplohmenisiposlušala". hvala!

mogoče če si želim RES močno...

nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo! nočem it jutri v službo!

jutro je najlepši del dneva.

če vstaneš ob 5h zjutraj (za nevedne: ja, to je dejansko PRED sončnim vzhodom) in si v roku pol ure že na poti, vidiš naše glavno mesto v popolnoma drugačni luči. cesta je prazna, slišijo se ptički, na ulicah skoraj nikogar... in potem je tu tista lepa jutranja svetloba. ki skupaj s sončnim vzhodom prinaša dih prebujanja. ja, lepo je bilo.


p.s.: ampak take lepote so za 1x na leto, preostalih 364(5) dni raje dalj spim :)

malo mešano na žaru, part III:

- ko sem oni dan stopila z avtobusa in se je z neba še posebej močno ulil dež, me je prešinilo, da je bil šofer jutranjega avtobusa pravzaprav užaljen, ker sem ga prosila, če lahko še nekoga počaka. (nekako sem bolj navajena takih, ki speljejo če posebno hitro, če vidijo nekoga teči.)
- v švico grem konec avgusta!!!
- do morja me loči le še 1 teden!
- dejstvo pod tretjo zaporedno alinejo občutno vpliva na mojo delovno produktivnost :)
- res ne maram neurejenosti, tega, da ne veš pri čem si, občutka, da ti ne bo zneslo in boš s tem nekoga (po domače povedano) zajebal. očitno bi morala res biti večji težak (inštrukcije zaželjene :)).